Ko se narava zbuja, dan postaja daljši in sonce že zjutraj greje s svojimi žarki, ni boljšega trenutka za potep. Tako smo se v soboto, 5. aprila 2025, člani Društva ljubiteljev domače žganjekuhe podali na novo strokovno ekskurzijo – tokrat po poteh istrskih mojstrov žganja, vina in pristne gostoljubnosti. Avtobus, ki je svojo pot pričel v Mariboru, je med vožnjo postopoma polnil svoje sedeže z nasmejanimi člani društva. Vsak vstopajoč je prinesel nekaj svojega – dobro voljo, domači liker v steklenički ali pa le iskrico radovednosti. Prvi postanek smo naredili na čudoviti razgledni točki na Kraškem robu. S pogledom proti viaduktu Črni Kal ter na trenutni mega projekt Slovenije imenovan »drugi tir«. Tam je nastala tudi skupinska fotografija – nasmejani obrazi z vetrom v laseh, kot se spodobi. Na čudovitem mestu smo se pomastili z domačo vipavsko salamo, kruhom in svežimi pečenimi rogljički. Predsednik Klemen Bizjak ne zmore ne dati na mizo, kar ima, Cvetko Dolenc, ki je naš izlet organiziral, pa nam je rogljičke serviral skoraj še vroče. Rojstnodnevnik Milan Šajn je ob svojem rojstnem dnevu točil svojo žganico. Kraški veter je sproti odpihal vse hlape.:)

Naš drugi cilj je bila osrednja zvezda naše strokovne ekskurzije, mimo Istrskih ušes, destilarna Aura, v slikovitem Buzetu, kjer je duh tradicije zavit v moderen pristop. Predstavnica podjetja nam je v razstavnih prostorih Aure, glavna proizvodnja podjetja je le streljaj stran, predstavila proces destilacije, od fermentacije do zadnje kapljice v steklenici. Prizorov v velikih Aurinih destilacijskih prostorih ne bomo pozabili tako kmalu. Velikanske inoks cisterne, v katerih v jabolčnem žganju namakajo plodove sadja, v tropinovcu pa zelišča. Na sprehodu po prostoru, z močno pridušeno svetlobo, se iz vseh sten bohotijo velike steklene posode, v katerih so skrbno spravljeni različni rastlinski materiali, od koriandra, zelišč, ki zelo zgovorno, četudi brez besed, pripovedujejo zgodbo podjetja. Produkti Aure so zliti z naravo. Prijetna vodnica je marljivo odgovarjala na vsa naša, tudi bolj zahtevna vprašanja. Prostor krasi velikanski, zloščen, bakreni kotel, ki je bolj kot kuhanju tam najbrž namenjen dekoraciji. Več deset tisoč evrov vredno naložbo si tako veliko podjetje, ki mesečno ustvari milijon evrov prometa, seveda, lahko privošči. Oni se gredo zgodbo zelo na veliko, mi pa z majhnimi koraki lovimo visoke meje naših sanj, meja pa je vselej le nebo. Obiski tako velikanskih zgodb kot je Aura, so za vsakega člana Društva ljubiteljev domače žganjekuhe potisk naprej, brca, če hočete, navdih. Mi, ki smo vsak zase majhni in, ki povečini izdelujemo vrhunske produkte in na drugi strani senzacionalna Aurina zgodba. Megalomanske količine žganj, ki jih letno skuhajo, namešajo, spakirajo in v skoraj vsakem hrvaškem obmorskem mestecu in onkraj, tudi pri nas, v Sloveniji, imamo štiri njihove prodajalnice, v Kopru, Portorožu, Izoli ter v Ljubljani, so neprimerljive z nami. Mi ostajamo pristna, čista, visoko kakovostno pravljica. Ali si Aura lahko privošči srčno pobiranje preprog hrušk na domači posesti, posebej skrbno obrezan vsak morda malo nagnit sadež, očiščen, splaknjen, zmlet, spravljen v sod k fermentaciji, posipan z vsemi potrebnimi sredstvi za najboljši možen potek fermentiranja… in nato to drozgo kuha, nekje, ko zunaj že zahladi, ko v kotlu nežno pokljajo polena pridno nasekanih drv, ko je delo destilaterja, žganarja, »žganjekuhca« že skoraj malo poetično, pomirjujoče, dolgotrajno, posvečeno, z velikim trudom nagrajeno, ko pritečejo prve kaplje prvega ali drugega toka…in ko se rodita pristen ponos ter sreča. Drugačna je. Aura je uspešnica. Aura je perfektno zgrajena in izdelana marketinška zgodba. Njihovi produkti so en za drugim prava paša za oči. Ne gre le za vsebino v steklenicah, ki je prepričala ene bolj, druge manj, gre za vrhunsko izdelan dizajn, zelo lepe nalepke na steklenicah, z nostalgično, s peresom pisano pisavo, vrsto različnih izdelkov, butično pakiranih marmelad Aura, džemov Aura, čokolad s slastnimi posipi Aura, olji Aura, kisi Aura, brandy-ji Aura, gini Aura, likerji Aura, njihov najbolj znameniti je liker teranino, pa biska Aura – znamenito in tradicionalno zelišče tistega okoliša bela omela, raste na hrastovem ali jabolčnem drevesu, je tam tipično žganje, naravna medicina, ki ga najprej postrežejo pri vsaki hiši. Vse to je Aura. Tudi izjemno mesto za nakup izvirnih daril, spominov. Zato je stik vsakega izmed nas z nečim, kar je tako veliko in tako uspešno kot Aura je, trenutek, ko se lesketajo oči, trenutek za krepitev notranje moči, kaj zmoremo tudi mi, sami, ja, nimamo (šeJ) takšnega marketinga, a smo na pravi poti. Aura je tudi spoznanje in pohvala samemu sebi, kaj zmoreš, kako visoko si postavljaš letvico, kako ne popuščaš pri standardih najviše možne kakovosti, kako velik si v resnici tudi sam in te nič, prav nič ne more ustaviti. Aura je super zvezda. Atrakcija. 100 zaposlenih. Dvesto pridnih rok.

Ob boku z Aurinim »show roomom«, v katerem potekajo maceracije in mnogih, patinastih produktih, ki nakazujejo na neponarejenost, na neke drugačne čase, je lična trgovinica z njihovimi najbolj prepoznavnimi izdelki ter sončna terasa, kjer vsakega pogostijo z izbranimi žganji ali, po želji, tudi s slastnim narezkom. Vrhunec v Auri je bila za nas tudi degustacija njihovih izdelkov. K mizam so nas vabili trije kozarčki, obvezno biska ter teranino. Tudi drobni piškotki z različnimi džemi so nas pričakali. Nikakor niso skoparili. Bili so nad gostoljubni. Ker smo Auro obiskali kot skupina, so nas tako, kot svoje posebne, najavljene goste, tudi obravnavali. Pravzaprav smo se lahko zavihteli do njihovega šanka in si poljubno izbirali katerakoli njihova žganja, ki smo si jih zaželeli poskusiti. Bilo je lepo. Bilo je zapomnljivo.

Sledil je obisk domačije Ražman, na naši strani, v Gračišču, kjer nas je lastnik kmetije in gostilne Nik Ražman, sicer tudi naš odličen član, popeljal skozi vinsko klet in razkril skrivnosti izdelave penine. Mmm, tudi poskusili smo jo. Tam se zgodba vina in žganja piše že štiri generacije – z gostinstvom se ukvarjajo od leta 1962, vinogradništvo pa sega še precej dlje v preteklost, saj je njihov najstarejši vinograd star približno 130 let. V njem uspevata refošk in maločrn, lokalna sorta, ki ji domačini pravijo plavina – nekoč razširjena po vsej Istri, danes pa jo najdemo le na še približno petih hektarjih. Iz nje od leta 2016 pridelujejo penino, zadnja leta pa jo uporabljajo tudi za rosé. Skupaj z refoškom in malvazijo predstavlja najbolj posajeno sorto (en hektar od skupno šestih). Poleg teh sort imajo tudi nekaj francoskih, cabarnet sauvignon, merlot, syrah, gamay in rumeni muškat. V zadnjih letih namenjajo vse več pozornosti avtohtonim lokalnim sortam, ker jih želijo ohraniti, so pred kratkim zasadili manjši vinograd s samimi starimi sortami – kanarjoli, borgonja, dolski muškat, beli refošk, cipra, glera… to je poseben vinograd, posvečen zgolj tem starim sortam, z željo po ohranjanju vinarske dediščine.

Na domačiji smo si po ogledu kleti privoščili tudi okusno kosilo v sproščenem vzdušju, med katerim je potekal krst naših novih članov – z zabavnimi nagovori in simboličnimi obredi, ki bodo našim novincem nedvomno ostali v lepem spominu. Po kosilu so nam pri Ražmanovih razkazali še njihovo destilarno. Z žganjekuho so se začeli ukvarjati pred približno 15 leti, ko je glavni gospodar prevzel staro opremo od svojega »nonota«. Še danes kuha predvsem tropinovec in vinjak, tu pa tam naredi tudi sadjevec (Srbi bi ji rekli »lozovača«). Del destilatov zorijo v lesenih sodih, iz njih pa nastajajo tudi tipično istrsko žganje in likerji: refoškov liker, biska, žižola, ruda (travarica) in pelinkovec. Nik, hvala.

Za zaključek ekskurzije smo obiskali še destilarno Istrape v Marezigah, njen lastnik je še en naš odličen član, Tadej Kavalič. Istrape v resnici pomeni »iz trape«, saj vse njihove izdelke izdelujejo na osnovi trape – tradicionalne istrske žganice. Tropinovca. Včasih ni bilo veliko trt, grozdja, zato so ljudje iz preostalih tropin pripravljali vinu podobno pijačo, imenovano pićot. Pičot je nastal tako, da so v tropine dodali vodo in sladkor in tako sprožili novo fermentacijo (pridobili še tekočine). Tropine, predvsem rdečih sort, so uporabljali tudi za kisanje posebne repe »bledes«. Lastnik nas je popeljal skozi svojo osebno zgodbo – iskreno, navdihujočo in prežeto z ljubeznijo do obrti. Že kot otrok je spremljal destilacijo, oče in nono sta v 80-ih in 90-ih letih zasadila več vinogradov, takrat je k hiši prišel tudi prvi kotel, tropine so destilirali samo enkrat. Sam pa se je žganjekuhe resneje lotil s prijateljem v srednji šoli. Prvi poskusi niso bili najboljši, saj sta delala klasične začetniške napake. Prelomnica je prišla z darilom – knjižico Sodobna žganjekuha, kjer je bilo opisano, kako pomembna je dvojna destilacija, je Tadeju podaril njegov oče za rojstni dan. Od takrat s prijateljem vselej destilirata dvojno. Trapa s tem pridobi na aromi in okusu. Leta 2020 sta v času epidemije koronavirusa prvič poslala vzorec trape iz žižole na festival v Hum (Hrvaška Istra), kjer sta osvojila plaketo za najboljše žganje festivala. To jima je dalo zagon, da sta začela trapo predstavljati širše. Istega leta je sodeloval še na razpisu za občinsko štipendijo, pogoj za sodelovanje so bili tudi posebni dosežki izven študija. Ker umetniških (kuhanje žganja vendar je umetnost in občina je očitno to tudi prepoznalaJ) in športnih dosežkov takrat ni imel, je k vlogi priložil kopije priznanj za svoja odlična žganja ter si obljubil, da bo sredstva, dobljena na razpisu, namenil za nakup kotlov. Občina ga je nagradila, kupil je še tri kotle in sodobno »kolono«. Z nakupom slednje so njegove trape iz avtohtonih istrskih sort grozdja (malvazija, refošk, cipra, plavina) še bolj aromatične, bolj gladke in prijetnejše za pokušanje. Resnično fantastične so bile. Pa tudi refoškov liker. Tadej, hvala.

Med vsemi prehodi med postajami pa nikakor ne moremo mimo tiste posebne tradicije – naš avtobus je bil prava premična dvorana za pokušanje. Člani so z veseljem delili svoja domača žganja – likerje in destilate. Vsak požirek je sprožil novo zgodbo, nov pogovor in še kak nasmeh več. Ekskurzija je bila vse, kar smo si želeli – strokovna, prijateljska, zabavna in polna navdiha. Spet smo dokazali, da nas ne povezuje le ljubezen do žganjekuhe, temveč tudi spoštovanje do tradicije in želja po znanju. Zmeraj je premalo časa, ko smo skupaj.

Avtorji članka:
Jože Jakič (gospod miličist inšpektor)
Vesna Topolovec (uredila, dopolnila, zapisala del o Auri)
Nik Ražman in Tadej Kavalič (hvala za povzetek vajine zgodbe, ki smo jo pri vama, malček okajeni lahko slišali, videli in doživeli v živo)