Zadnjo novembrsko soboto smo z Društvom ljubiteljev domače žganjekuhe dan preživeli skupaj na dveh izjemnih lokacijah. Prva, najbrž tudi zaradi prelepega razgleda na čudovito Vipavsko dolino , ostaja morda še malo bolj zapisana v srcih, tudi zato, ker je vseeno malo »naša«, domača. Druga nas je popeljala onstran meje, v italijanski Videm. Na prvi strokovni ekskurziji Društva smo se sprva mudili na Planini nad Ajdovščino v vse bolj prepoznavni ter luksuzni kleti biodinamičnega vinarja Zmaga Petriča in od tam pot nadaljevali v preteklosti že ovenčano »naj destilarno na svetu«, destilarno »Nonino«.
Ko smo z avtobusom, ta je naše, od Vipavskega, najbolj oddaljene člane zarana sprejel že v Mariboru in jih spotoma vabil na vožnjo na vseh vmesnih postojankah do našega izbranega cilja, po strmi in zaviti cesti prispeli na Planino nad Ajdovščino, nam je sprva vzel sapo razgled na dolino. Arhitekturno osupljiv objekt sestavlja klet večih etažah. V podzemlju smo se povzpeli vse do -3. Lastnik Zmago nam je predstavil delovanje v kleti, razkazal prostor, v kateri se odvija žganjekuha, v posebnem, ročno kovanem bakrenem kotlu, ki deluje po principu »Banja Marija« (kot bi v vodni kopeli pekli francoski Crème Brûlée, bi bilo po žensko, po moško, pa tam izdelujejo vinjak ali kako sadnjo žganje iz, kot to delajo pri Petričevih, biodinamičnega sadja)J.
Po hitrostnemu ogledu kleti, imeli smo veliko ambicij za tisti dan, smo se podali v kongresno dvorano, kjer nas je čakala pokušina večih destilatov. Po uvodni predstavitvi družinske zgodbe in filozofije biodinamičnih vinogradov, Petričevi imajo kar 90.000 trt, z video projekcijo, smo brbončicam prepustili okušanje, uživanje in kritično razmišljanje o sadnih destilatih. Sledila je predstavitev vsakega izmed članov, ki je zasedal prostor v dvorani, nakar smo se podali v široko in razkošno restavracijo Kleti, obdano s steklom, da smo lahko pri obedu uživali ob nastavljanju sončku in uživanju v dobri družbi drug drugega. V izdihljajih jeseni smo jedli bučno juho, testenine (da smo se vsi čutili vsaj malo »Primorce«) in jabolčni zavitek. Jedi so nam stregli z različnimi biodinamičnimi vini. Več si lahko preberete tukaj.
Po kosilu smo utegnili napraviti le skupinsko fotografijo pred restavracijo, nakar smo se podali na pot proti Italiji. Na avtobusu je bilo razgibano, veselo, nekateri člani so s seboj prinesli svoje destilate, tako smo pokušali brinjevec in celo Calvados. Seveda smo jih pili v posebni maniri, iz za nas posebej izdelanih steklenih pecljatih kozarcev, ker, če se že gremo, se gremo v izdelanem slogu, pa čeprav na avtobusu, pa čeprav na avtobusu stoje.
Po nekaj izgubljenega vijuganja ob stiku z Italijo (imeli smo dva šoferja, a dogaja se tudi najboljšim) smo naposled prispeli do Nonina. Seveda, za vse, neživeče na Primorskem, popolnoma drugačna narava, krajina, vonj po morju, sonce, burja…in italijanski melos. Gospod »Nonino« nas je v pričakovani polomljeni angleščini, s poudarjenim italijanskim akcentom, sprva peljal do velikanske površine na prostem, kjer so druga ob drugi zasedale ogromne posode, kot nekakšni silosi, namenjeni fermentaciji tropin. Destilarna Nonino je znana po pridelavi izključno znamenite in po celem svetu znane italijanske grappe in le tri mesece v letu dela brez prekinitev. Preostali čas je gotovo namenjen zorenju in pa slovitemu italijanskemu imidžu, ki so ga v tej destilrani izdelali »v nulo«. Ob pripovedovanju smo si zamišljali, kako destilarna živi, ko je na sporedu sezona tropin…nato pa smo le vstopili v notranjost destilarne, ki je konec novembra »počivala«. Na desetine kotlov, v dveh dolgih vrstah…če ne vidiš, ne moreš verjeti, vse skupaj precej minimalistično, a dovršeno, v vsak kotel gre slabe pol tone rastlinskega materiala naenkrat…ob dodatku močne pare…se destilacija zgodi. Poteka na plin in v treh mesecih napolni milijon steklenic grappe. Profesorica gospa Majda Debevc je strastno in zelo ilustrativno pojasnjevala potek destilacije, njenemu predavanju je s skakljanjem okoli kotlov in ponazarjanjem delovanja le teh po najboljših močeh sledil Italijan.
Grappa – ki nam ni bila nedostopna. Ko smo se zbrali v veliki dvorani, so nas že čakali, prav za italijansko grappo (po naše, tropinovec) izdelani uradni kozarci za degustiranje…vsak po pet kozarcev. Vsaka grappa iz nekega drugega izbranega grozdja. Tudi takšna, starana, obarvana. Nekaj drobnih prigrizkov, celo Lindt pralineji z logotipom »Nonino« in, seveda, voda življenja, brezbarvna, ne le alkoholizirana, temveč tudi običajna. Gospod Italijan se je pred občinstvom, bilo nas je malo čez 30, trudil, da bi nam približal zgodbo družinskega podjetja »Nonino«, prikazali so nam nekaj video posnetkov družinske destilarne, nato pa je v ospredje stopila gospa »Nonino«. Članica družine nam je v italijanščini predajala dediščino njenih najožjih, ki sloni na pijači, ki jo pozna ves svet. Četudi so nam po večini vsaj malo znane besede »per favore, si, claro, que hora e, come stai, molto bene, prego, arrivederci, gracie, ciao…mangiare, grappa, cosi cosi,…« niso bile dovolj za razumevanje jezika, zato smo »na oder« poslali eno polovico »Kubrata Zbrd«, ki živi streljaj od Italije, ki pa je bolj kot prevajal, užival v družbi gospe »Nonino«, ji sramežljivo kimal in tu pa tam izkoristil priložnost za promocijo lastnega brand-a.:) Bilo je – hecno in simpatično. J Mi smo se imeli lepo. Več o Grappi Nonino.
Po nekaj grappah smo poskusili še zeliščno žganje Nonino, na pogled v barvi Aperola, najbližji primerek vsem poznanega »Jagermeistra«, nato pa se »prestavili« v drug prostor, kjer smo degustirali še žganje s penino. Kramljali, se spoznavali, nasmihali drug drugemu…bilo je lepo. Minilo je, kot bi trenil.
Tudi pred Noninom smo napravili fotografijo in se vkrcali na avtobus. Prehitro je nastopil trenutek, ko so se naši Primorski člani izkrcali v Ajdovščini. Ostali smo se preko Rakeka, Ljubljane, Celja in Maribora v poznih večernih urah vrnili domov.
Hvala, Društvo ljubiteljev domače žganjekuhe. Za srčnost, profesionalnost, odgovornost in izvedbo tega čudovitega izleta, ki bo v Društvu v bodoče na sporedu vsaj enkrat, če ne dvakrat na leto. Preostali člani, zakaj vas tokrat ni bilo zraven?
Besedilo: Vesna TOPOLOVEC Foto: Klemen BIZJAK
