Družinska mikrodestilarna, ki se nahaja v Prekmurju in osrčju Krajinskega parka Goričko. Recepte za naše slovenske gine ter ostale raznolike produkte smo razvijali postopoma. Predanost razvoju in dopolnjevanju produktov se kaže tudi v mnogih mednarodnih nagradah in izpostavljenosti v medijih. Naša zgodba se nadgrajuje zaradi naše stalne radovednosti in ustvarjalnosti ter tudi vašega zaupanja. S ponosom in veseljem vam predstavljamo naše produkte in upam, da se nam boste pridružili v tej radosti! Ponujamo vodene oglede, delavnice in gostje lahko kupijo naše izdelke v naši mali trgovini.
Delavnica “Naredi si svoj gin”, kjer boste dobili vpogled v postopke destilacije ter kako izbrati prave začimbe za gin. Z ostalimi udeleženci boste snovali edinstveni recept in tako proizvedli svojo lastno personalizirano steklenico London Dry gina (500 mL). Delavnica traja približno 3 ure in vključuje predavanje o destilaciji, vpogled v postopek destilacije, pijačo (alkoholno / brezalkoholno) ter prigrizke.
Sledimo tudi tehnologiji in tehnološkemu napredku pri destilacijah. GIN | Ladna kapla. Edinstveni gin, ki je nastal s hladno-vakuumsko destilacijo. Kako pa to? Vakuum spusti vrelišče etanola in tako začimbe ne “kuhamo”, ob tem pa ohranijo svojo svežino ter naravne arome. Prefinjeno a ne? Tri različne destilate brina, citrusov ter svežih začimb smo združili in tako ustvarili edinstveni gin.
Strankam dajemo tudi edinstveno možnost namešanja svojega gina. Kako? Vzamete steklenico, izberete destilirane začimbe in razmerja med njimi. Imate raje bolj nežne note ali pa orientalski pridih? Namešate sami v destilarni Beyond Mura. Vabljeni!
Pripravljamo tudi darilne pakete. Darilni paket na enem mestu vsebuje vse za pripravo napitka s tonikom. Paket sestavlja gin po vaši izbiri, tonik, barska merica, cvet hibiskusa, dve slamici in kratka navodila za pripravo klasičnega napitka s tonikom. Primeren je za poslovna, poročna in rojstnodnevna darila ter ostale priložnosti. Za piko na i pa poskrbi lično pakiranje paketa. Po želji lahko napišemo tudi osebno posvetilo.
V drugi epizodi Kotel Casta smo se odpravili na Kras, kjer smo se pogovarjali z Juretom Krstanom – velikim ljubiteljem žganih pijač, poznavalcem destilacije in soustvarjalcem festivala GINBRIN.
Jure prihaja iz Vinarstva Krstan, a njegova prava strast so žgane pijače. Kot radoveden raziskovalec in zbiralec znanja je obiskal številne destilarne po Škotskem, Irskem, Normandiji in drugod po Evropi ter se izobraževal na različnih strokovnih tečajih.
V pogovoru smo se dotaknili:
festivala GINBRIN, ki letos poteka že osmič, Juretove osebne poti v svet žganjekuhe, razmišljanj o kakovosti in kulturi pitja žganih pijač, in splošnega razvoja žganjekuhe pri nas. Epizoda ponuja prijeten preplet pogovora o dogodkih, znanju, navdušenju in ljudeh, ki v žganjekuhi vidijo več kot le kapljico – vidijo zgodbo.
“Minister za zdravje opozarja: Prekomerno pitje alkohola škoduje zdravju.”
Ko se narava zbuja, dan postaja daljši in sonce že zjutraj greje s svojimi žarki, ni boljšega trenutka za potep. Tako smo se v soboto, 5. aprila 2025, člani Društva ljubiteljev domače žganjekuhe podali na novo strokovno ekskurzijo – tokrat po poteh istrskih mojstrov žganja, vina in pristne gostoljubnosti. Avtobus, ki je svojo pot pričel v Mariboru, je med vožnjo postopoma polnil svoje sedeže z nasmejanimi člani društva. Vsak vstopajoč je prinesel nekaj svojega – dobro voljo, domači liker v steklenički ali pa le iskrico radovednosti. Prvi postanek smo naredili na čudoviti razgledni točki na Kraškem robu. S pogledom proti viaduktu Črni Kal ter na trenutni mega projekt Slovenije imenovan »drugi tir«. Tam je nastala tudi skupinska fotografija – nasmejani obrazi z vetrom v laseh, kot se spodobi. Na čudovitem mestu smo se pomastili z domačo vipavsko salamo, kruhom in svežimi pečenimi rogljički. Predsednik Klemen Bizjak ne zmore ne dati na mizo, kar ima, Cvetko Dolenc, ki je naš izlet organiziral, pa nam je rogljičke serviral skoraj še vroče. Rojstnodnevnik Milan Šajn je ob svojem rojstnem dnevu točil svojo žganico. Kraški veter je sproti odpihal vse hlape.:)
Naš drugi cilj je bila osrednja zvezda naše strokovne ekskurzije, mimo Istrskih ušes, destilarna Aura, v slikovitem Buzetu, kjer je duh tradicije zavit v moderen pristop. Predstavnica podjetja nam je v razstavnih prostorih Aure, glavna proizvodnja podjetja je le streljaj stran, predstavila proces destilacije, od fermentacije do zadnje kapljice v steklenici. Prizorov v velikih Aurinih destilacijskih prostorih ne bomo pozabili tako kmalu. Velikanske inoks cisterne, v katerih v jabolčnem žganju namakajo plodove sadja, v tropinovcu pa zelišča. Na sprehodu po prostoru, z močno pridušeno svetlobo, se iz vseh sten bohotijo velike steklene posode, v katerih so skrbno spravljeni različni rastlinski materiali, od koriandra, zelišč, ki zelo zgovorno, četudi brez besed, pripovedujejo zgodbo podjetja. Produkti Aure so zliti z naravo. Prijetna vodnica je marljivo odgovarjala na vsa naša, tudi bolj zahtevna vprašanja. Prostor krasi velikanski, zloščen, bakreni kotel, ki je bolj kot kuhanju tam najbrž namenjen dekoraciji. Več deset tisoč evrov vredno naložbo si tako veliko podjetje, ki mesečno ustvari milijon evrov prometa, seveda, lahko privošči. Oni se gredo zgodbo zelo na veliko, mi pa z majhnimi koraki lovimo visoke meje naših sanj, meja pa je vselej le nebo. Obiski tako velikanskih zgodb kot je Aura, so za vsakega člana Društva ljubiteljev domače žganjekuhe potisk naprej, brca, če hočete, navdih. Mi, ki smo vsak zase majhni in, ki povečini izdelujemo vrhunske produkte in na drugi strani senzacionalna Aurina zgodba. Megalomanske količine žganj, ki jih letno skuhajo, namešajo, spakirajo in v skoraj vsakem hrvaškem obmorskem mestecu in onkraj, tudi pri nas, v Sloveniji, imamo štiri njihove prodajalnice, v Kopru, Portorožu, Izoli ter v Ljubljani, so neprimerljive z nami. Mi ostajamo pristna, čista, visoko kakovostno pravljica. Ali si Aura lahko privošči srčno pobiranje preprog hrušk na domači posesti, posebej skrbno obrezan vsak morda malo nagnit sadež, očiščen, splaknjen, zmlet, spravljen v sod k fermentaciji, posipan z vsemi potrebnimi sredstvi za najboljši možen potek fermentiranja… in nato to drozgo kuha, nekje, ko zunaj že zahladi, ko v kotlu nežno pokljajo polena pridno nasekanih drv, ko je delo destilaterja, žganarja, »žganjekuhca« že skoraj malo poetično, pomirjujoče, dolgotrajno, posvečeno, z velikim trudom nagrajeno, ko pritečejo prve kaplje prvega ali drugega toka…in ko se rodita pristen ponos ter sreča. Drugačna je. Aura je uspešnica. Aura je perfektno zgrajena in izdelana marketinška zgodba. Njihovi produkti so en za drugim prava paša za oči. Ne gre le za vsebino v steklenicah, ki je prepričala ene bolj, druge manj, gre za vrhunsko izdelan dizajn, zelo lepe nalepke na steklenicah, z nostalgično, s peresom pisano pisavo, vrsto različnih izdelkov, butično pakiranih marmelad Aura, džemov Aura, čokolad s slastnimi posipi Aura, olji Aura, kisi Aura, brandy-ji Aura, gini Aura, likerji Aura, njihov najbolj znameniti je liker teranino, pa biska Aura – znamenito in tradicionalno zelišče tistega okoliša bela omela, raste na hrastovem ali jabolčnem drevesu, je tam tipično žganje, naravna medicina, ki ga najprej postrežejo pri vsaki hiši. Vse to je Aura. Tudi izjemno mesto za nakup izvirnih daril, spominov. Zato je stik vsakega izmed nas z nečim, kar je tako veliko in tako uspešno kot Aura je, trenutek, ko se lesketajo oči, trenutek za krepitev notranje moči, kaj zmoremo tudi mi, sami, ja, nimamo (šeJ) takšnega marketinga, a smo na pravi poti. Aura je tudi spoznanje in pohvala samemu sebi, kaj zmoreš, kako visoko si postavljaš letvico, kako ne popuščaš pri standardih najviše možne kakovosti, kako velik si v resnici tudi sam in te nič, prav nič ne more ustaviti. Aura je super zvezda. Atrakcija. 100 zaposlenih. Dvesto pridnih rok.
Ob boku z Aurinim »show roomom«, v katerem potekajo maceracije in mnogih, patinastih produktih, ki nakazujejo na neponarejenost, na neke drugačne čase, je lična trgovinica z njihovimi najbolj prepoznavnimi izdelki ter sončna terasa, kjer vsakega pogostijo z izbranimi žganji ali, po želji, tudi s slastnim narezkom. Vrhunec v Auri je bila za nas tudi degustacija njihovih izdelkov. K mizam so nas vabili trije kozarčki, obvezno biska ter teranino. Tudi drobni piškotki z različnimi džemi so nas pričakali. Nikakor niso skoparili. Bili so nad gostoljubni. Ker smo Auro obiskali kot skupina, so nas tako, kot svoje posebne, najavljene goste, tudi obravnavali. Pravzaprav smo se lahko zavihteli do njihovega šanka in si poljubno izbirali katerakoli njihova žganja, ki smo si jih zaželeli poskusiti. Bilo je lepo. Bilo je zapomnljivo.
Sledil je obisk domačije Ražman, na naši strani, v Gračišču, kjer nas je lastnik kmetije in gostilne Nik Ražman, sicer tudi naš odličen član, popeljal skozi vinsko klet in razkril skrivnosti izdelave penine. Mmm, tudi poskusili smo jo. Tam se zgodba vina in žganja piše že štiri generacije – z gostinstvom se ukvarjajo od leta 1962, vinogradništvo pa sega še precej dlje v preteklost, saj je njihov najstarejši vinograd star približno 130 let. V njem uspevata refošk in maločrn, lokalna sorta, ki ji domačini pravijo plavina – nekoč razširjena po vsej Istri, danes pa jo najdemo le na še približno petih hektarjih. Iz nje od leta 2016 pridelujejo penino, zadnja leta pa jo uporabljajo tudi za rosé. Skupaj z refoškom in malvazijo predstavlja najbolj posajeno sorto (en hektar od skupno šestih). Poleg teh sort imajo tudi nekaj francoskih, cabarnet sauvignon, merlot, syrah, gamay in rumeni muškat. V zadnjih letih namenjajo vse več pozornosti avtohtonim lokalnim sortam, ker jih želijo ohraniti, so pred kratkim zasadili manjši vinograd s samimi starimi sortami – kanarjoli, borgonja, dolski muškat, beli refošk, cipra, glera… to je poseben vinograd, posvečen zgolj tem starim sortam, z željo po ohranjanju vinarske dediščine.
Na domačiji smo si po ogledu kleti privoščili tudi okusno kosilo v sproščenem vzdušju, med katerim je potekal krst naših novih članov – z zabavnimi nagovori in simboličnimi obredi, ki bodo našim novincem nedvomno ostali v lepem spominu. Po kosilu so nam pri Ražmanovih razkazali še njihovo destilarno. Z žganjekuho so se začeli ukvarjati pred približno 15 leti, ko je glavni gospodar prevzel staro opremo od svojega »nonota«. Še danes kuha predvsem tropinovec in vinjak, tu pa tam naredi tudi sadjevec (Srbi bi ji rekli »lozovača«). Del destilatov zorijo v lesenih sodih, iz njih pa nastajajo tudi tipično istrsko žganje in likerji: refoškov liker, biska, žižola, ruda (travarica) in pelinkovec. Nik, hvala.
Za zaključek ekskurzije smo obiskali še destilarno Istrape v Marezigah, njen lastnik je še en naš odličen član, Tadej Kavalič. Istrape v resnici pomeni »iz trape«, saj vse njihove izdelke izdelujejo na osnovi trape – tradicionalne istrske žganice. Tropinovca. Včasih ni bilo veliko trt, grozdja, zato so ljudje iz preostalih tropin pripravljali vinu podobno pijačo, imenovano pićot. Pičot je nastal tako, da so v tropine dodali vodo in sladkor in tako sprožili novo fermentacijo (pridobili še tekočine). Tropine, predvsem rdečih sort, so uporabljali tudi za kisanje posebne repe »bledes«. Lastnik nas je popeljal skozi svojo osebno zgodbo – iskreno, navdihujočo in prežeto z ljubeznijo do obrti. Že kot otrok je spremljal destilacijo, oče in nono sta v 80-ih in 90-ih letih zasadila več vinogradov, takrat je k hiši prišel tudi prvi kotel, tropine so destilirali samo enkrat. Sam pa se je žganjekuhe resneje lotil s prijateljem v srednji šoli. Prvi poskusi niso bili najboljši, saj sta delala klasične začetniške napake. Prelomnica je prišla z darilom – knjižico Sodobna žganjekuha, kjer je bilo opisano, kako pomembna je dvojna destilacija, je Tadeju podaril njegov oče za rojstni dan. Od takrat s prijateljem vselej destilirata dvojno. Trapa s tem pridobi na aromi in okusu. Leta 2020 sta v času epidemije koronavirusa prvič poslala vzorec trape iz žižole na festival v Hum (Hrvaška Istra), kjer sta osvojila plaketo za najboljše žganje festivala. To jima je dalo zagon, da sta začela trapo predstavljati širše. Istega leta je sodeloval še na razpisu za občinsko štipendijo, pogoj za sodelovanje so bili tudi posebni dosežki izven študija. Ker umetniških (kuhanje žganja vendar je umetnost in občina je očitno to tudi prepoznalaJ) in športnih dosežkov takrat ni imel, je k vlogi priložil kopije priznanj za svoja odlična žganja ter si obljubil, da bo sredstva, dobljena na razpisu, namenil za nakup kotlov. Občina ga je nagradila, kupil je še tri kotle in sodobno »kolono«. Z nakupom slednje so njegove trape iz avtohtonih istrskih sort grozdja (malvazija, refošk, cipra, plavina) še bolj aromatične, bolj gladke in prijetnejše za pokušanje. Resnično fantastične so bile. Pa tudi refoškov liker. Tadej, hvala.
Med vsemi prehodi med postajami pa nikakor ne moremo mimo tiste posebne tradicije – naš avtobus je bil prava premična dvorana za pokušanje. Člani so z veseljem delili svoja domača žganja – likerje in destilate. Vsak požirek je sprožil novo zgodbo, nov pogovor in še kak nasmeh več. Ekskurzija je bila vse, kar smo si želeli – strokovna, prijateljska, zabavna in polna navdiha. Spet smo dokazali, da nas ne povezuje le ljubezen do žganjekuhe, temveč tudi spoštovanje do tradicije in želja po znanju. Zmeraj je premalo časa, ko smo skupaj.
Avtorji članka: Jože Jakič (gospod miličist inšpektor) Vesna Topolovec (uredila, dopolnila, zapisala del o Auri) Nik Ražman in Tadej Kavalič (hvala za povzetek vajine zgodbe, ki smo jo pri vama, malček okajeni lahko slišali, videli in doživeli v živo)
Občni zbor Društva ljubiteljev domače žganjekuhe, sobota, 18. Januar 2025 Bobi bar Komenda
V soboto, 18. Januarja 2025 je naše društvo priredilo že peti občni zbor.
Dogodek je ob pol deveti uri dopoldan uradno odprl naš predsednik Klemen Bizjak, kot zmeraj, s prijaznimi in spodbudnimi besedami, veseljem, ker smo se vnovič zbrali. Zboru je sledilo uradno poročilo o dogodkih preteklega, zelo uspešnega leta, ki ga je povzel Cvetko Dolenc, ki je vodil naš drugi, zelo odmeven mednarodni festival žganih pijač, ki se je odvil 5. oktobra na dvorcu Visoko v Poljanski dolini.
O načrtih tekočega leta 2025 je spregovoril predsednik Klemen Bizjak, napovedoval je tretji mednarodni festival žganih pijač, predviden za jesen na območju Obale ter najavil nekatere druge dogodke društva, med njimi osrednjo strokovno ekskurzijo po obeh Istrah (slovenski in hrvaški ter obisk sijajne destilarne Aura).
Cvetko Dolenc je predstavil finančno poročilo društva, poročilo nadzornega sveta pa zaokrožil Martin Kržič.
Dotaknili smo se pomembnega člena našega delovanja, to je plačevanja članarin. Tudi v tem sporočilu pozivamo vse člane, tudi tiste, ki ste se udeležili tako občnega zbora kot ekskurzije v Istri, da članarino, če je že niste, nemudoma poravnate. Vlečni voz delovanja društva sestoji iz drobnega številna zelo angažiranih članov, ki članarino, kljub požrtvovalnemu delu, plačajo enako kot ostali in ne uživajo nikakršnega privilegija, da bi bili zanjo oproščeni zaradi opravljanja številnih nalog. Prosimo vas za toliko spoštovanja in korektnosti, saj s pomočjo društva uživate zares pomenljive vsebine – pojavljanj v domala vseh slovenskih medijih, ki so o naših obeh festival doslej izčrpno poročali ter kakovostne dogodke, med njimi občni zbor, strokovno ekskurzijo ter druge dogodke, ki jih prirejamo v tekočem letu (lani, med drugim, možnost pridobitve uradnega certifikata za degustatorja žganih pijač). Na vseh naših bodočih dogodkih boste ob vhodu na prizorišče morali poravnati minimalno obveznost plačila članarine, s katerim vsaj malo pripomorete delovanju društva. Z udeleževanjem občnih zborov društva in strokovnih ekskurzij, s pripravo katerih imamo obilo dela in tudi stroškov, plačila članarine ne morete biti oproščeni, ti dogodki vam ne pripadajo kar tako, misel, da vam jih, po vašem vedenju, kar ni treba plačevati, ni sprejemljiva. Plačila članov preverjamo in točno vemo, kdo članarine ni plačal, bil pa je na občnem zboru in na ekskurziji. Plačilo lahko izvedete takoj, z enim klikom in obrazcem na naši spletni strani.
Po kratkem odmoru, namenjenem kavi in razpravi smo ob 10.15 začeli z uradnim programom, namenjenim izobraževanju.
V tri četrt ure dolgem predavanju je naša članica Mirjam Bratož iz Podnanosa (na 2. Mednarodnem festivalu žganih pijač okronana s prvim mestom, postala je najboljša destilaterka leta s svojim likerjem iz šipka in damaščanske vrtnice) predavala o zeliščih in njihovi uporabi v žganju.
Sledili so nastopi naših sponzorjev, o njihovi raznoliki ponudbi so pripovedovali predstavniki podjetij: – Vitrum d.o.o., iskreno se zahvaljujemo Borutu Albrehtu, – Metrob d.o.o., iskreno se zahvaljujemo Matjažu Baumgarnerju – Jurana d.o.o, iskreno se zahvaljujemo Iztoku Gruntarju.
Po kosilu je sledil drugi cikel našega izobraževanja, ki smo ga vseskozi plemenitili z okušanjem izbranih žganih pijač naših članov.
O nepogrešljivih Haccp standardih, obveznih za vsakega destilaterja s svojim obratom, nas je podučila gospa Sonja Čeferin Tomaš.
Kako izgleda obisk inšpektorja v destilarni nam je iz prve roke izčrpno poročal Jure Petruna iz destilarne Petriot.
Na naših tleh zelo priznani barman Benjamin Škafar pa je pripravil še zanimivo predavanje o delu barmana in možnostih za izobraževanje na tem področju.
Po kratkem predahu je sledilo težko pričakovano predavanje naše drage članice gospe Majde Debevc, ki se je tokrat, v njenem strastnem slogu, razgovorila o trenutnih trendih na področju žganih pijač.
Ob koncu občnega zbora je sledila še podelitev priznanj tistim članom društva, ki so se udeležili medsebojnega ocenjevanja žganj, ki je potekalo že petič. Največje število točk članov, ki so na tekmovanju sodelovali, je prejela članica društva Vesna Topolovec za njen Orancello. Vsem sodelujočim smo se poklonili z diplomo, trdnim stiskom roke, simboličnimi nagradami in spomin za zmeraj ovekovečili s fotografijo.
Občni zbor smo sklenili z razglasitvijo Destilaterja leta, ki smo ga v društvu razglasili prvič. Med številnimi kandidati, ki so jih predlagali člani Društva ljubiteljev domače žganjekuhe, je po oceni komisije in zbranem številu točk za ta naslov najbolj zaslužen Boštjan Gabor iz destilarne Pozvačin, saj je doslej velikokrat prepričal, ne le strokovno komisijo na domačih, temveč tudi na tujih festivalih žganih pijač, kjer je požel številne najvišja priznanja. Za naslov smo mu iskreno čestitali in mu podarili unikatno personalizirano tablico, z napisom »Destilater leta 2024«, s katero bo ozaljšal svojo prekmursko destilarno. Boštjan, ki zaradi obveznosti ni mogel biti z nami v živo, se nam je za naziv zahvalil v video posnetku iz službenega potovanja v Skandinaviji.
Kot vsakič je bilo tudi tokrat na občnem zboru poučno, navdihujoče in prijetno. Na nova druženja!
Naš gostitelj je bil Franc Tekavec – lastnik, destilater in vizionar, ki stoji za uspehom destilarne Bahne. Franc nas je popeljal skozi svojo navdihujočo zgodbo, razkril skrivnosti žganjekuhe in z nami delil svojo neizmerno strast do ustvarjanja vrhunskih žganih pijač. Prisluhnite pogovoru polnemu navdiha, kjer boste izvedeli več o tem, kako so nastali njihovi izdelki, kakšna je filozofija destilarne Bahne in kako naravna dediščina Notranjske vpliva na njihove okuse.
“Minister za zdravje opozarja: Prekomerno pitje alkohola škoduje zdravju!“
Kot vsako leto smo v decembru 2024 že petič zapored priredili ocenjevanje žganih pijač naših mojstrov žganjekuhe, ki delujejo v Društvu ljubiteljev domače žganjekuhe. Veliko naših članov svoja izvrstna žganja pošilja v oceno vrhunskim strokovnjakom različnih, slovenskih kot tudi tujih tekmovanj in festivalov, a ker naše društvo predstavlja sam cvet odličnih destilaterjev, mojstrov žganjekuhe pri nas, ki s svojimi pretanjenimi brbončicami znajo ločiti dobro žganje od odličnega, člani društva presojo mirno prepustijo tudi njim. So eksperti, tu ni kaj. Naj poudarimo, da se mnogi med člani Društva ljubiteljev domače žganjekuhe lahko pohvalijo tudi z uradnim certifikatom degustatorja žganih pijač, najvišjimi nagradami za svoja žganja, nekateri med njimi vneto prirejajo svoje, vse bolj odmevne festivale žganj na naših tleh in so člani strokovnih komisij na priznanih festivalih žganj.
Neštete kuhe, ki so jih izvedli doma, napake, s katerimi so se srečevali na svojih začetkih tudi sami in izbrušena obrt do stopnje, ko resnično prepoznajo kakovost, pričajo o tem, da lahko svoje žganje mirne vesti v oceno prepustimo najboljšim.
Letos smo prejeli nekaj manj vzorcev kot druga leta, a je bila njihova kakovost visoka, zato je bilo za vse ocenjevalce okušanje težko delo.
Kot vsako leto smo prispele tekmovalne vzorce v majhne stekleničke pakirali v prostorih podjetja našega predsednika Klemna Bizjaka v Ajdovščini. Vsak, ki je sodeloval na tekmovanju, je moral prispevati svojo steklenico žganja in simbolično vsoto, s katero smo lahko pokrili stroške nakupa malih stekleničk in poštnine, saj smo vsak tekmovalni vzorec razdelili na toliko delov, kot je bilo vzorcev na tekmovanju, ga skrbno zapakirali in oddali na posamezen naslov. Vsak sodelujoči je tako dobil čisto vsak vzorec tekmovalnega žganja, le svojega ne.
Letos smo med božično-novoletnimi prazniki, ko smo na domove prejeli vzorce, lahko preizkušali zares izvrstna žganja, prava popestritev že tako lepih decembrskih dni in druženj so bila tako žganja – marelično, tropinovec, vinjak, medeni liker, gin (rose flower), viljamovka, pelinkovec, slivovka, jabolčno žganje, zeliščno žganje, gin (raspeberry) ter orancello. Pri vsakem tekmovalnem vzorcu so morali biti ocenjevalci pozorni na barvo, bistrino, tipičnost, vonj in okus žganja in mu vsakemu primerku žganja podeliti ustrezno število točk. Izbira je bila, kot vsakič, zahtevna, vzorci pa navdušujoči.
Po seštevku vseh prispelih ocen je najvišje število točk osvojila Vesna Topolovec za njen Orancello (sadni liker iz pomaranč), ki je prepričal z intenzivnostjo pomaranče. Ta, pri italijanih celo cenjena pijača, postaja tudi pri nas vse bolj priljubljen del pogostitev. Priznanja, bronasta, srebrna in zlata ter pokal za najboljše ocenjeno žganje, smo članom Društva ljubiteljev domače žganjekuhe podelili na občnem zboru Društva, ki je bil 18. Januarja 2025 v Bobi baru v Komendi.
Hvala vsem tekmovalcem, sodelujmo spet na novem medsebojnem ocenjevanju konec tega leta in prekosimo sami sebe in podelimo visoke točke tistim, ki si jih najbolj zaslužijo. Takšna tekmovanja so lahko predvsem izziv vsem nam, ki sodelujemo, tudi opomin – delamo prav, delamo narobe, bi lahko naredili še bolje, kje in kako.
