Slovenski žganjekuharji, večina nas je članov Društva ljubiteljev žganjekuhe,
smo se udeležili Mednarodnega festivala žganja v prestolnici srbske rakije, v
Gornji Trnavi, občina Topola-Oplenac. Festival je odlično organiziral eden
najboljših rakijašev v Srbiji Zoran Novaković.
V Srbiji in okolici ni festivala, na
katerem še nebi zmagal. Najbolj je poznan po odlični slivovki in dunji. Uradno je
bila njegova slivovka razglašena za najboljšo srbsko slivovko leta 2022.
V Srbiji
vsako leto razglasijo najboljšo slivovko na Vočarskem inštitutu v Čačku. Tja se
kvalificirajo tiste slivovke, ki na posameznem festivalu dosežejo oceno 19 ali
več. Te slivovke, imenovane ajkule (ocena 19 in več), potem med seboj
tekmujejo na prej omenjenem ocenjevanju, ki je najbolj cenjeno ocenjevanje v
Srbiji. Naslov na tem ocenjevanju, pa je največji dosežek vsakega žganjekuharja.
Na festivalu je iz Slovenije sodelovalo 18 tekmovalcev, s skupaj 28 vzorci.
Osvojili smo 12 zlatih, 14 srebrnih in 2 bronasti medalji. Tokrat so bili najbolj
uspešni:
-Žan Končar – 1 zlata medalja (3.mesto in lep pokal za češnjevo žganje) in 3
srebne medalje;
-Lajči Penhofer – 3 zlate medalje in 1 srebrna medalja;
-Gineral, Tadeja Volavšek – 2 zlati medalji;
-Klemen Bizjak – 1 zlata medalja;
-Mirko Škalič – 1 zlata medalja in 1 srebrna medalja;
-Arpad Kerčmar – 1 zlata medalja;
-Danijel Glavač – 1 zlata medalja;
Ostali so osvojili večinoma srebrne medalje.
Da je to lep uspeh se moramo zavedati, ko slišimo besede prof. Nikičevića,
najboljšega in najbolj priznanega poznavalca in ocenjevalca žganja v Evropi, ki
pravi, da je žganje v rangu srebrne medalje, če imaš odlično sadje in vse
postopke narediš po pravilih. Za zlato medaljo, pa pravi, da je potrebno dodati
še kaj več znanja in truda.
Samega festivala smo se udeležili Žan Končar, Mirko Škalič in Lajči Penhofer s
svojimi boljšimi polovicami. Na poti na festival je bil tudi naš predsednik, ki pa
je bil udeležen v hujši prometni nesreči in je končal v bolnici. Zato med nami na
festivalu ni bilo najbolj veselo. Vsi skupaj smo mu s srbskimi prijatelji rakijaši
pošiljali pozitivne vibracije, ki so mu v tistem trenutku bile sigurno potrebne.
Kot vedno smo v času festivala obiskali bližnje Destilerije in izmenjali izkušnje z
najboljšimi žganjarji v Srbiji. Štirje Prekmurci, ki smo dopotovali skupaj, smo
najprej obiskali Stojana Tasića, ki se je letos okitil s prestižnim naslovom
Najbolja šljivovica Srbije 2023. Gospod Tasić ima izjemna žganja in čast nam je
bilo poslušati o njegovem delu in poskušati najboljša žganja. Njegova
zmagovalna šljivovica iz leta 2010, ki je letošnja najboljša v Srbiji je res nekaj
posebnega in brbončice so nas ponesle v neke višje nam do zdaj nepoznane
višave. V destileriji bi ostali še in še, vendar smo morali naprej, ker smo bili
zmenjeni v Destileriji Zorana Novakoviča. Ko misliš, da boljšega več ne moreš
poskusiti, prideš do spoznanja, da so tudi njegova žganja vrh vrha. Šljivovica iz
2002 leta, lanska najboljša šljivovica Srbije je izjemna. Potem pa nas Zoran
preseneti in nas popelje do soda na katerem je letnica 1985. Ja, prav ste
prebrali, nam pove Zoran, v sodu je šljivovica iz leta 1985. Izjemen destilat. Sam
pravi, da bo počakal še dve leti in potem gre z njo na festivale, na tekmovanja.
Imamo potem mi sploh kaj možnosti, smo se vprašali. Zdaj mi je jasno, da takih
slivovk v Sloveniji še desetlja ne bo. Ne, da mi tega ne bi vedeli narediti,
enostavno potreben je čas, ki s staranjem destilata, naredi žganje enkratno,
nepozabno in nebeško. Odločeni, da bomo na festivalih kljub temu pobirali
nagrade, smo se sprijaznili, da smo konkurenčni v žganjih, ki jih v Srbiji ne
pridelajo toliko in jim s svojo kvaliteto lahko konkuriramo.
Drugi dan smo si pred festivalom ogledali Topolo in Oplenac. V Oplencu je
znameniti mavzolej srbskih kraljev Karađorđević, kjer so pokopani vsi člani
velike družine Karađorđević. Enkratna stavba, ki ti vzame dih.
Žan pa je z boljšo polovico odpotoval na jug Srbije, da si ogleda Kazansko
radnjo. Seveda so mu kotli bili tako všeč, da si je najlepšega in najboljšega kar
naročil. Zdaj čaka, da ga mojster naredi in vesela mašina bo razveseljevala tudi
njega.
In že smo hiteli na Festival v Gornjo Trnavo, vas oddaljeno od Topole kakih 6-7
km. Tu smo se srečali z gostoljubnostjo, ki si jo Slovenci težko zamislimo.
Toplina, prijaznost in odprtost ljudi fascinira. Pred razglasitvijo rezultatov in
podelitvi nagrad je bil lep kulturni program. Po razglasitvi pa bogata pogostitev.
Zato smo trdno prepričani, da se spet srečamo. Če ne na tem festivalu, pa
vsekakor na katerem drugem, ki jih je v Srbiji res veliko.
Priložene sliki vam naj pričarajo vsaj delček zanimivosti, ki smo jih doživeli.
Besedilo in foto: Lajči Penhofer
