Z veseljem vam predstavljamo spletni forum Destilarna.si, ki je namenjen destilarjem in tudi ostalim ljubiteljem žganih pijač. Naša skupnost bo prostor, kjer se bomo srečevali posamezniki z različnimi izkušnjami in znanji na področju destilacije, strukturirano delili svoje zgodbe, učili drug drugega ter gradili okolje, ki ceni kakovost in izjemnost kvalitetnih produktov.
Naša filozofija temelji na ustvarjanju žganih pijač kot raziskovalno-kulinaričnem doživetju. Destilarji na forumu bomo spodbujali visoke standarde kakovosti, poudarjali pomen izbire kvalitetnih surovin in postopkov. Skupnost bo združena v prepričanju, da je kvaliteta pomembnejša od kvantitete. Skupaj želimo premagovati ovire, ki nas vodijo »od zrna do prodajne police«.
Skupnost ne bo namenjena zgolj za izkušenim destilarjem, ampak tudi tistim, ki šele začenjajo svojo destilacijsko pot. Naša skupnost ponuja podporo, deli osnovna znanja in usmerja, da bi novinci lažje vstopili v svet destilacije.
Želimo si, da v prihodnje Destilarna.si postane več kot le forum, temveč virtualno središče navdušencev, ki si prizadevajo ohranjati umetnost destilacije, razvijati inovativnosti in deliti strast do vrhunskih žganih pijač.
V prvi fazi bova za urednikovanje vsebin skrbela Jurij Petruna (Petriot Gin) in Jernej Horvat (Beyond Mura). Vabljeni ste, da se nam pridružite, na mestu, kjer se vonjave, okusi in izkušnje destilacije združujejo v edinstvenem in navdihujočem spletu. Skupaj gradimo okolje, ki je osredotočeno na kakovost, znanje in vzajemno spoštovanje – kulturo, ki še ni omejena, ampak je še v fazi oblikovanja, kot se razvijamo mi sami.
Zadnjo novembrsko soboto smo z Društvom ljubiteljev domače žganjekuhe dan preživeli skupaj na dveh izjemnih lokacijah. Prva, najbrž tudi zaradi prelepega razgleda na čudovito Vipavsko dolino , ostaja morda še malo bolj zapisana v srcih, tudi zato, ker je vseeno malo »naša«, domača. Druga nas je popeljala onstran meje, v italijanski Videm. Na prvi strokovni ekskurziji Društva smo se sprva mudili na Planini nad Ajdovščino v vse bolj prepoznavni ter luksuzni kleti biodinamičnega vinarja Zmaga Petriča in od tam pot nadaljevali v preteklosti že ovenčano »naj destilarno na svetu«, destilarno »Nonino«.
Ko smo z avtobusom, ta je naše, od Vipavskega, najbolj oddaljene člane zarana sprejel že v Mariboru in jih spotoma vabil na vožnjo na vseh vmesnih postojankah do našega izbranega cilja, po strmi in zaviti cesti prispeli na Planino nad Ajdovščino, nam je sprva vzel sapo razgled na dolino. Arhitekturno osupljiv objekt sestavlja klet večih etažah. V podzemlju smo se povzpeli vse do -3. Lastnik Zmago nam je predstavil delovanje v kleti, razkazal prostor, v kateri se odvija žganjekuha, v posebnem, ročno kovanem bakrenem kotlu, ki deluje po principu »Banja Marija« (kot bi v vodni kopeli pekli francoski Crème Brûlée, bi bilo po žensko, po moško, pa tam izdelujejo vinjak ali kako sadnjo žganje iz, kot to delajo pri Petričevih, biodinamičnega sadja)J.
Po hitrostnemu ogledu kleti, imeli smo veliko ambicij za tisti dan, smo se podali v kongresno dvorano, kjer nas je čakala pokušina večih destilatov. Po uvodni predstavitvi družinske zgodbe in filozofije biodinamičnih vinogradov, Petričevi imajo kar 90.000 trt, z video projekcijo, smo brbončicam prepustili okušanje, uživanje in kritično razmišljanje o sadnih destilatih. Sledila je predstavitev vsakega izmed članov, ki je zasedal prostor v dvorani, nakar smo se podali v široko in razkošno restavracijo Kleti, obdano s steklom, da smo lahko pri obedu uživali ob nastavljanju sončku in uživanju v dobri družbi drug drugega. V izdihljajih jeseni smo jedli bučno juho, testenine (da smo se vsi čutili vsaj malo »Primorce«) in jabolčni zavitek. Jedi so nam stregli z različnimi biodinamičnimi vini. Več si lahko preberete tukaj.
Po kosilu smo utegnili napraviti le skupinsko fotografijo pred restavracijo, nakar smo se podali na pot proti Italiji. Na avtobusu je bilo razgibano, veselo, nekateri člani so s seboj prinesli svoje destilate, tako smo pokušali brinjevec in celo Calvados. Seveda smo jih pili v posebni maniri, iz za nas posebej izdelanih steklenih pecljatih kozarcev, ker, če se že gremo, se gremo v izdelanem slogu, pa čeprav na avtobusu, pa čeprav na avtobusu stoje.
Po nekaj izgubljenega vijuganja ob stiku z Italijo (imeli smo dva šoferja, a dogaja se tudi najboljšim) smo naposled prispeli do Nonina. Seveda, za vse, neživeče na Primorskem, popolnoma drugačna narava, krajina, vonj po morju, sonce, burja…in italijanski melos. Gospod »Nonino« nas je v pričakovani polomljeni angleščini, s poudarjenim italijanskim akcentom, sprva peljal do velikanske površine na prostem, kjer so druga ob drugi zasedale ogromne posode, kot nekakšni silosi, namenjeni fermentaciji tropin. Destilarna Nonino je znana po pridelavi izključno znamenite in po celem svetu znane italijanske grappe in le tri mesece v letu dela brez prekinitev. Preostali čas je gotovo namenjen zorenju in pa slovitemu italijanskemu imidžu, ki so ga v tej destilrani izdelali »v nulo«. Ob pripovedovanju smo si zamišljali, kako destilarna živi, ko je na sporedu sezona tropin…nato pa smo le vstopili v notranjost destilarne, ki je konec novembra »počivala«. Na desetine kotlov, v dveh dolgih vrstah…če ne vidiš, ne moreš verjeti, vse skupaj precej minimalistično, a dovršeno, v vsak kotel gre slabe pol tone rastlinskega materiala naenkrat…ob dodatku močne pare…se destilacija zgodi. Poteka na plin in v treh mesecih napolni milijon steklenic grappe. Profesorica gospa Majda Debevc je strastno in zelo ilustrativno pojasnjevala potek destilacije, njenemu predavanju je s skakljanjem okoli kotlov in ponazarjanjem delovanja le teh po najboljših močeh sledil Italijan.
Grappa – ki nam ni bila nedostopna. Ko smo se zbrali v veliki dvorani, so nas že čakali, prav za italijansko grappo (po naše, tropinovec) izdelani uradni kozarci za degustiranje…vsak po pet kozarcev. Vsaka grappa iz nekega drugega izbranega grozdja. Tudi takšna, starana, obarvana. Nekaj drobnih prigrizkov, celo Lindt pralineji z logotipom »Nonino« in, seveda, voda življenja, brezbarvna, ne le alkoholizirana, temveč tudi običajna. Gospod Italijan se je pred občinstvom, bilo nas je malo čez 30, trudil, da bi nam približal zgodbo družinskega podjetja »Nonino«, prikazali so nam nekaj video posnetkov družinske destilarne, nato pa je v ospredje stopila gospa »Nonino«. Članica družine nam je v italijanščini predajala dediščino njenih najožjih, ki sloni na pijači, ki jo pozna ves svet. Četudi so nam po večini vsaj malo znane besede »per favore, si, claro, que hora e, come stai, molto bene, prego, arrivederci, gracie, ciao…mangiare, grappa, cosi cosi,…« niso bile dovolj za razumevanje jezika, zato smo »na oder« poslali eno polovico »Kubrata Zbrd«, ki živi streljaj od Italije, ki pa je bolj kot prevajal, užival v družbi gospe »Nonino«, ji sramežljivo kimal in tu pa tam izkoristil priložnost za promocijo lastnega brand-a.:) Bilo je – hecno in simpatično. J Mi smo se imeli lepo. Več o Grappi Nonino.
Po nekaj grappah smo poskusili še zeliščno žganje Nonino, na pogled v barvi Aperola, najbližji primerek vsem poznanega »Jagermeistra«, nato pa se »prestavili« v drug prostor, kjer smo degustirali še žganje s penino. Kramljali, se spoznavali, nasmihali drug drugemu…bilo je lepo. Minilo je, kot bi trenil.
Tudi pred Noninom smo napravili fotografijo in se vkrcali na avtobus. Prehitro je nastopil trenutek, ko so se naši Primorski člani izkrcali v Ajdovščini. Ostali smo se preko Rakeka, Ljubljane, Celja in Maribora v poznih večernih urah vrnili domov.
Hvala, Društvo ljubiteljev domače žganjekuhe. Za srčnost, profesionalnost, odgovornost in izvedbo tega čudovitega izleta, ki bo v Društvu v bodoče na sporedu vsaj enkrat, če ne dvakrat na leto. Preostali člani, zakaj vas tokrat ni bilo zraven?
Slovenski žganjekuharji, večina nas je članov Društva ljubiteljev žganjekuhe, smo se udeležili Mednarodnega festivala žganja v prestolnici srbske rakije, v Gornji Trnavi, občina Topola-Oplenac. Festival je odlično organiziral eden najboljših rakijašev v Srbiji Zoran Novaković.
V Srbiji in okolici ni festivala, na katerem še nebi zmagal. Najbolj je poznan po odlični slivovki in dunji. Uradno je bila njegova slivovka razglašena za najboljšo srbsko slivovko leta 2022.
V Srbiji vsako leto razglasijo najboljšo slivovko na Vočarskem inštitutu v Čačku. Tja se kvalificirajo tiste slivovke, ki na posameznem festivalu dosežejo oceno 19 ali več. Te slivovke, imenovane ajkule (ocena 19 in več), potem med seboj tekmujejo na prej omenjenem ocenjevanju, ki je najbolj cenjeno ocenjevanje v Srbiji. Naslov na tem ocenjevanju, pa je največji dosežek vsakega žganjekuharja.
Na festivalu je iz Slovenije sodelovalo 18 tekmovalcev, s skupaj 28 vzorci. Osvojili smo 12 zlatih, 14 srebrnih in 2 bronasti medalji. Tokrat so bili najbolj uspešni: -Žan Končar – 1 zlata medalja (3.mesto in lep pokal za češnjevo žganje) in 3 srebne medalje; -Lajči Penhofer – 3 zlate medalje in 1 srebrna medalja; -Gineral, Tadeja Volavšek – 2 zlati medalji; -Klemen Bizjak – 1 zlata medalja; -Mirko Škalič – 1 zlata medalja in 1 srebrna medalja; -Arpad Kerčmar – 1 zlata medalja; -Danijel Glavač – 1 zlata medalja; Ostali so osvojili večinoma srebrne medalje.
Da je to lep uspeh se moramo zavedati, ko slišimo besede prof. Nikičevića, najboljšega in najbolj priznanega poznavalca in ocenjevalca žganja v Evropi, ki pravi, da je žganje v rangu srebrne medalje, če imaš odlično sadje in vse postopke narediš po pravilih. Za zlato medaljo, pa pravi, da je potrebno dodati še kaj več znanja in truda.
Samega festivala smo se udeležili Žan Končar, Mirko Škalič in Lajči Penhofer s svojimi boljšimi polovicami. Na poti na festival je bil tudi naš predsednik, ki pa je bil udeležen v hujši prometni nesreči in je končal v bolnici. Zato med nami na festivalu ni bilo najbolj veselo. Vsi skupaj smo mu s srbskimi prijatelji rakijaši pošiljali pozitivne vibracije, ki so mu v tistem trenutku bile sigurno potrebne.
Kot vedno smo v času festivala obiskali bližnje Destilerije in izmenjali izkušnje z najboljšimi žganjarji v Srbiji. Štirje Prekmurci, ki smo dopotovali skupaj, smo najprej obiskali Stojana Tasića, ki se je letos okitil s prestižnim naslovom Najbolja šljivovica Srbije 2023. Gospod Tasić ima izjemna žganja in čast nam je bilo poslušati o njegovem delu in poskušati najboljša žganja. Njegova zmagovalna šljivovica iz leta 2010, ki je letošnja najboljša v Srbiji je res nekaj posebnega in brbončice so nas ponesle v neke višje nam do zdaj nepoznane višave. V destileriji bi ostali še in še, vendar smo morali naprej, ker smo bili zmenjeni v Destileriji Zorana Novakoviča. Ko misliš, da boljšega več ne moreš poskusiti, prideš do spoznanja, da so tudi njegova žganja vrh vrha. Šljivovica iz 2002 leta, lanska najboljša šljivovica Srbije je izjemna. Potem pa nas Zoran preseneti in nas popelje do soda na katerem je letnica 1985. Ja, prav ste prebrali, nam pove Zoran, v sodu je šljivovica iz leta 1985. Izjemen destilat. Sam pravi, da bo počakal še dve leti in potem gre z njo na festivale, na tekmovanja. Imamo potem mi sploh kaj možnosti, smo se vprašali. Zdaj mi je jasno, da takih slivovk v Sloveniji še desetlja ne bo. Ne, da mi tega ne bi vedeli narediti, enostavno potreben je čas, ki s staranjem destilata, naredi žganje enkratno, nepozabno in nebeško. Odločeni, da bomo na festivalih kljub temu pobirali nagrade, smo se sprijaznili, da smo konkurenčni v žganjih, ki jih v Srbiji ne pridelajo toliko in jim s svojo kvaliteto lahko konkuriramo.
Drugi dan smo si pred festivalom ogledali Topolo in Oplenac. V Oplencu je znameniti mavzolej srbskih kraljev Karađorđević, kjer so pokopani vsi člani velike družine Karađorđević. Enkratna stavba, ki ti vzame dih. Žan pa je z boljšo polovico odpotoval na jug Srbije, da si ogleda Kazansko radnjo. Seveda so mu kotli bili tako všeč, da si je najlepšega in najboljšega kar naročil. Zdaj čaka, da ga mojster naredi in vesela mašina bo razveseljevala tudi njega. In že smo hiteli na Festival v Gornjo Trnavo, vas oddaljeno od Topole kakih 6-7 km. Tu smo se srečali z gostoljubnostjo, ki si jo Slovenci težko zamislimo. Toplina, prijaznost in odprtost ljudi fascinira. Pred razglasitvijo rezultatov in podelitvi nagrad je bil lep kulturni program. Po razglasitvi pa bogata pogostitev.
Zato smo trdno prepričani, da se spet srečamo. Če ne na tem festivalu, pa vsekakor na katerem drugem, ki jih je v Srbiji res veliko. Priložene sliki vam naj pričarajo vsaj delček zanimivosti, ki smo jih doživeli.
3. junija je v Botaničnem vrtu Pivola pri Mariboru potekal drugi slovenski kraft gin festival GINOLA. Tako kot lansko leto sta Bojan in Lidija Lunežnik iz destilarne Svarog, ki organizirata festival želela širši javnosti predstaviti izključno slovenske kraft destilaterje ginov. Tako kot lansko leto je Bojanu in Lidiji z organizacijo festivala pomagal Mitja Špesa (FactumEvent).
Organizacija takšnega dogodka predstavlja velik finančni zalogaj, donatorje pa je težko pridobiti, zato jima je pomagalo Društvo ljubiteljev domače žganjekuhe, trgovina Jurana ter Porche Maribor. Dogodek sta medijsko podprla Radio Maribor, z neposrednim oglašanjem iz festivalskega dogajanja ter televizija BK TV s prispevkom in napovednikom festivala.
Festivala se je udeležilo 9 slovenskih kraft destilaterjev, doma iz različnih slovenskih krajev, od Prekmurja do Slovenske Istre. Na letošnjem festivalu se je odvijalo tudi tekmovanje za najbolje pripravljen gin&tonik ali koktejl katerega mora pripraviti destilar sam. Z tem tekmovanjem smo hoteli obiskovalcem pokazati, da destilar ne zna samo skuhati gina, temveč tudi pripraviti dober napitek iz gina.
V komisiji za ocenjevanje je bila glavna Devana Blakaj, ki je tudi somilje in lasnica znane restavracije v Mariboru po imenu NANA. Druga dva člana komisije, pa sta bila obiskovalca festivala, ki sta se prijavila in z žrebom dobila to mesto. Komisija je ocenjevala sam izgled, izvirnost ter okus pijače. Prvo mesto je prijel Bojan iz destilarne Svarog, drugo Jernej iz destilarne Beyond mura distillery ter tretje mesto AP gin. Letošnji festival so nadgradili tudi z brezplačnim avtobusnim prevozom na sam festival ter iz njega. Odločili so se za zelo atraktiven avtobus, kajti na dogodek je vozil stari ameriški school bus.
Ob dobri glasbi za katero je skrbel radio Maribor, smo to leto lahko uživali ob glasbi mladega pevca Žan Videca, ki je z akustičnim koncertom poskrbel za res dobro vzdušje.
Naslednje leto bi želeli festival še nadgraditi, ter ga organizirati tudi na grajskem dvorišču gradu Maribor, v centru mesta.
Namen festivala Ginola je predstaviti slovenske kraft destilaterje in povzdigniti kulturo pitja žganja in slovensko žganje na višjo raven.
Tudi iz 6. Mednarodnega festivala iz Žitišta nesemo domov polno potovalko diplom medalj in moj pokal. Zanimiv festival kjer smo slovenci spet dokazali, da sodimo v sam vrh žganj na Balkanu. Vseh žganj na ocenjevanju je bilo letos 376. Rezultati naših: Klemen Bizjak zlata medalja in pokal za drugo mesto v kategoriji jabolk. Blaž Sobočan 3 x zlato za 3 likerje, IstrapaDestileri Tadej Kavalič 2 x zlato za komivico in Borut Norčič specialne rakije 1x srebro aronija in 1 x bron za vočno rakijo Blaž Zavrtanik zlata komovica. BRAVO NASI!! in čestitke prvaku festivala Goran Markovic- Priča Iz Majdana#zitisteFESTIVAL RAKIJE ŽITIŠTE
17.06. se je v Apatinu (Srbija) odvijal 3. Festival žganja. Tudi tega ocenjevanja smo se udeležili člani Društva ljubiteljev žganjekuhe. Kot na skoraj vsakem festivalu, smo tudi tukaj dokazali, da imamo v Sloveniji odlična žganja. Podelitve priznanj smo se udeležili Boštjan Gabor – Destilarna Pozvačin, Roman Litrop, jaz Lajči Penhofer in še dva prijatelja. Domov se vračamo s polnim prtljažnikom diplom, medalj in pokalov. Slovenci smo osvojili 4 pokale za uvrstitev med prve tri, za žganja v posameznih kategorijah. Boštjan Gabor – Destilarna Pozvačin je osvojil 2. mesto, pokal in veliko zlato medaljo za Gin London dry v kategoriji Specialna žganja. Lajči Penhofer je osvojil 2.mesto, pokal in zlato medaljo za pomarančno žganje v kategoriji Ostala sadna žganja. Žan Končar je osvojil 3.mesto, pokal in veliko srebrno medaljo za slivovko v kategoriji, brezbarvna slivovka 2019-2021. Matjaž Pil je osvojil 3.mesto, pokal in zlato medaljo, za jabolčno žganje v kategoriji Brezbarvno jabolčno žganje.
Ostale medalje:
-Boštjan Gabor – Destilarna Pozvačin: 2 zlati medalji za Gin Purple in Gin Pink, velika srebrna medalja za mlado obarvano slivovko in srebrno medaljo za mlado slivovko.
-Lajči Penhofer – 2 zlati medalji za Gin London dry in aronijino žganje.
-Roman Litrop -2 zlati medalji za orehov liker in tropinovec.
-Blaž Sobočan – 2 veliki srebrni medalji za njegova medena likerja.
-Žan Končar – 2 srebrni medalji za hruškovo žganje in viljamovko.
-Matjaž Pil – veliko srebrno medaljo za hruškovo žganje.
-Destilarna Svarog- srebrna medalja za hruškovo žganje.
Bravo Slovenci. Bravo naši žganjekuhci. Se vidimo na naslednjem festivalu od koder prihajajo spet spodbudni namigi.
Več o festivalu lahko preberete na njihovi strani:
